Vsi vemo, da nam je čas za pediatrični pregled vsaj običajno bolj skopo odmerjen. Zato je dobro, da že vnaprej razmislimo kaj o otrokovem zdravju nas skrbi, kaj želimo vprašati in kaj povedati.
Ko gre za akutno bolezen je pomembno povedati kdaj je otrok zbolel ( npr. od kdaj se slabše počuti, od kdaj kašlja, od kdaj ima povišano telesno temperaturo…), kako visoke so bile temperature, ki smo jih izmerili ( pa ne cel spisek po urah J…), kakšne težave ima ( kašelj, bruhanje, driska, glavobol…), kako je z uživanjem tekočine in ali otrok redno lula ( so pleničke mokre, ima morda težave ob lulanju…), ali smo opazili težave pri dihanju ( hitro dihanje, napor pri dihanju) , ali smo opazili izpuščaj ( to je treba povedati že sestri ob sprejemu!! ) Morda najbolj pomemben podatek je to, kako se otrok sicer počuti, je kljub bolezni živahen, ješč? Opozorimo tudi na kakšne kožne spremembe na bolj skritih mestih. Otrok ob pregledu običajno ne slečemo popolnoma. Opozorimo tudi na druge bolne v družini ali okolici.
Ko gre za dlje trajajoče težave nas spet zanima kako dolgo traja …dolgo je za nekoga deset dni za drugega spet tri leta J , pomembno je ali težava vpliva na splošno počutje, je otrok normalno ješč, živahen. Ko gre na primer za epizode bolečin v trebuhu ali glavobole in podobne težave, je zelo koristno, da si vsaj krajši čas zapisujemo kdaj se bolečine pojavljajo – datum, kdaj tekom dneva, morda ponoči, morebitna povezava s hrano, šolo, vrtcem. Poskusimo oceniti za kako hude bolečine gre. Včasih namreč otroci potožijo, da jih kaj boli šele če jih mi o tem povprašamo, spet drugič, pa bolečina otroka zmoti tudi takrat, ko je sicer zatopljen v zanimivo igro. Pomembni so podatki o telesni teži, je otrok morda shujšal? Tudi pri dlje trajajočih težavah ne pozabimo na podatke o morebitnih podobnih težavah pri drugih družinskih članih. Vse to so pomembna opažanja s katerimi starši lahko pomagamo, da diagnostika in zdravljenje stečeta hitreje.