Select menu item

Otroci, ki se ponoči zbujajo

Otroci, ki se ponoči zbujajo

 

Otroci se ponoči pač zbujajo. To je dejstvo, ki ga tudi tale prispevek ne more spremeniti. Naslednje dejstvo je, da ne poznam prav nobenega starša, ki bi ga nočno zbujanje, vsaj občasno, ne spravljalo v obup.

Tole moje pisanje bo morda malo navzkriž s kakim drugim pisanjem o otroškem spanju, pa bom vseeno zapisala.

Torej tako, kot vse ostalo, kar bi pri otrocih moralo biti popolno, ali pa vsaj skoraj popolno, bi moralo biti popolno tudi spanje. Ob prebiranju prispevkov na to temo, človek nehote dobi vtis, da je z otrokom, ki se ponoči zbuja nekaj narobe. Vse skupaj pa naj bi bilo posledica napačnega ravnanja staršev. Ta vtis izdatno podkrepijo še tisti starši, katerih otroci že kmalu noč prespijo.

Resnica ni ravno taka. Za male otroke je nočno zbujanje normalno. Razvoj spanja je proces, ki pri različnih otrocih traja različno dolgo. Prej ali slej pa noči prespijo vsi otroci!

V preteklosti so svetovali kar nekaj metod »trde roke« za tako imenovano učenje spanja. Vsi smo že slišali kako naj dojenčka pač pustimo jokati, pa se bo že enkrat odvadil….Veliko je tudi nasvetov, ki poudarjajo določeno večerno rutino, zgodnje uspavanje in podobno.

Prepričana sem, da ni poti, ki bi jo lahko priporočili kar vsem in bi bila pri vseh uspešna. Otroci so pač različni, tudi starši smo različni, naš življenjski slog in ritem se razlikuje.

Za aktivna, družabna starša, je nasvet o strogi večerni rutini in malone izolaciji mlade družine zaradi otrokovega spanja gotovo obremenitev, ki močno zamaje duševni mir in veselje nad družinskim življenjem.

Ravnanje ob pogostem nočnem zbujanju bi razdelila na dvoje: eno je kaj lahko storimo glede  otrokovega spanja, drugo pa, kako si kot starši vse skupaj olajšamo sami sebi.

Pa začnimo pri drugem. Stres okoli otrokovega nočnega zbujanja lahko zelo zmanjšamo že s tem, da ga sprejmemo kot normalno dejstvo. Vse skupaj je veliko lažje že, ko se nehamo spraševati, kaj vse počnemo tako zelo narobe, da se otrok zbuja. Izkoristimo za počitek čas, ki ga pač lahko, tudi podnevi, ko otroci spijo.

Poskusimo ugotoviti, kaj otroka ponoči umiri in kako ga lahko hitro uspavamo nazaj. To je bolje, kot da vztrajamo pri kakšnih napornih nočnih »vzgojnih« metodah. Otroka nikakor ne puščajmo jokati.

Ne poznam nikogar, ki bi lahko mirno spal, medtem, ko otrok joka….Majhni otroci pač potrebujejo bližino staršev. Nekaterim zadostuje, da jih pomirimo z besedo ali uspavanko, drugi potrebujejo pestovanje ali celo spanje s starši. Nič od tega pa ne traja prav dolgo….

Pogosto starši mislijo, da bodo otroci noč prespali, če se bodo zvečer le dovolj najedli. Resnica je ravno obratna. Spomnimo se, kako slabo spimo po preobilni večerji. Pri otrocih je to povsem enako.

Preverimo, ali otrok morda ni preveč oblečen ali preveč pokrit ( ali pa premalo…).

Otroci so občutljivi tudi na tehnična sevanja. Televizija, računalnik, radio ura, električne vtičnice  in podobno ne sodijo v bližino otrokove posteljice.

V tolažbo še enkrat – prej ali slej noč prespijo vsi otroci in še… zelo, zelo hitro nespeči dojenčki zrastejo v najstnike, ki trdno spijo še sredi dopoldneva, če le lahko…