Osnovno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, ko razmišljamo o neješčem otroku je: Ali otrok res premalo je, ali pa morda samo ne je toliko, kolikor pričakujemo mi.
To najlažje objektivno presodimo tako, da s pomočjo rastnih krivulj primerjamo otrokovo telesno višino in telesno težo.
Pri presoji moramo upoštevati tudi telesno konstitucijo staršev. 
Pomemben pokazatelj ustrezne prehrane je tudi to ali je otrok sicer zdrav, živahen in kako sicer razvojno napreduje.
Zaradi strahu, da otrok ne je dovolj, pogosto nehote težavo še poslabšamo, če otroka k hrani silimo in pri mizi ustvarimo napeto vzdušje , ko se vse vrti okrog števila žličk…. Ne silimo otroka s celo vrsto živil »ki so vendar takooo zdrava«, a jih ne mara.
Skupen obed naj bo tudi za majhnega otroka prijetno doživetje. Nič narobe ne bo, če otroku, ki ni ravno hud jedec, večkrat ponudimo njegove priljubljene jedi, pa čeprav je izbor zelo ozek.
Če dobro premislimo običajno, tudi večina zelo izbirčnih otrok, vendarle tekom dneva, ali pa vsaj če presojamo več dni skupaj, zaužije primerno pestro hrano.
Zelo redko otroci pojedo ravno toliko, kot starši mislimo, da bi morali in ravno tak izbor jedi, kot starši mislimo, da bi morali.
Nikoli ne primerjajmo svojega otroka s sosedovimi…, raje premislimo ali je zdrav, ali sicer primerno napreduje, vprašajmo svoje starše, kako je bilo z našo težo v otroškem obdobju.
Zelo redko gre namreč za resne težave, posebej, ko govorimo o mlajših otrocih.
Taisti neješč otrok, se namreč zelo pogosto v nekaj letih spremeni v večno lačnega najstnika, ki ga kar ne moremo nahraniti…Potrebujemo le malo potrpljenja.