Če nas zanima kaj otroka teži in rečemo tisti 5 minut, ko imamo ravno čas »povej mi«, seveda ne bomo izvedeli prav nič. Pa to velja tako pri partnerjih, prijateljih, sodelavcih, kot seveda pri otrocih vseh starosti.
Otrokom moramo dati priložnost, da sami najdejo primeren trenutek in nam lahko povedo, kaj jih teži. Dati čas, to pomeni, da moramo z njimi samo biti ali skupaj nekaj početi dovolj dolgo, da bo otrok sploh imel priložnost za spontan pogovor. Pustimo otroku, da sam načne tisto, kar ga zanima ali skrbi. Ne bodimo nestrpni in ne silimo z vprašanji. Pustimo, da pogovor vodi otrok in ga poslušajmo. Otroci pogosto o svojih težavah in strahovih spregovorijo »po ovinkih«. Morda ne prvič…Staršem na splošno, sploh mali otroci radi pripovedujejo…tako da lahko z malo potrpljenja izvemo vse.
Ob današnjem hitrem tempu se družinske komunikacije na žalost omejijo na tehnična vprašanja o dnevni rutini, obveznostih, krožkih….
Nedavno sem zasledila ameriške podatke o času, ki ga dnevno porabimo za pogovor z otroci različnih starosti, točnih podatkov se sicer ne spominjam, bili so pa za vse starosti v minutah…če se ne motim do 19 minut dnevno….
Zelo močno upam, da ti podatki za Slovenijo ne držijo. So pa vsekakor en velik opomin in spodbuda, da za čas z otroki vendarle ohranimo malo več prostora.
Ko gre za najstnike je malo drugače, tu so velikokrat bolj v pomoč zunanji sogovorniki. To je obdobje, ko starši običajno nismo preveč uspešni in je bolje poiskati pomoč drugih otroku bližnjih oseb ali pa raznih strokovnih pomoči kot so psihologi, svetovalne službe in podobno.
Pogosto je tako, da ob nekaterih zdravstvenih težavah otrok, kot so neznačilne bolečine v trebuhu, glavoboli in podobno, potem, ko z veliko verjetnostjo izključimo organske razloge, skupaj s starši kaj hitro pridemo do zaključka, da gre za »nekaj drugega«.
To »nekaj drugega« je pa potem različno težko razvozlati. Običajno sama povprašam starše glede tistih znanih in pomembnih stresnih dogodkov kot so selitev, ločitev družine, bolezen ali smrt v družini. Taki dogodki so v manjšini. Bolj pogosto pa vidimo, da otroka nekaj teži, ne izvemo pa kaj.
Starši na dodatna vprašanja običajno odgovorijo »prav nič posebnega« in s tem seveda mislijo na zgoraj navedene priznano stresne dogodke. Zavedati se moramo, da tu ni objektivnih meril. Nekateri resnično hude dogodke v življenju preživijo povsem brez težav, se dobesedno samo otresejo, spet druge bo na kolena spravila že nepomembna opazka o njihovem videzu ali kaj podobnega. To velja tako za odrasle, kot za otroke vseh starosti.
Prav zato je res pomembno, da otroku damo priložnost, da pove tudi o takih dogodki, ki se nam morda zdijo povsem nepomembni, v otrokovih očeh pa so morda malodane usodni. Velikokrat izvemo, da je vzrok stiske male deklice v vrtcu to, da je niso povabili h kaki igri, ali vzrok odpora do šole pri malem otroku to, da so ga po nedolžnem obtožili kraje kake radirke.
Seveda pa spremenjenega obnašanja in stiske otroka ne smemo nikoli banalizirati, saj se tako lahko kažejo tudi zlorabe vseh vrst, tako domače, kot tiste iz otrokovega okolja.
Še enkrat torej, če je le mogoče posvetimo nekaj časa vsakemu od otrok, tudi če jih je več, tako, da bodo lahko spontano, sproti povedali kaj se jim dogaja…