Prehrana novorojenčkov in dojenčkov je enako pogosto vir stisk staršev, kot prehrana doječih mamic…Upam, da tole moje pisanje ne bo zgledalo preveč prevratniško, ampak …
Ravno včeraj sem pregledovala še ne dva tedna staro deklico, prvorojenko…obisk in pogovor enak že mnogim prej. Zaskrbljena starša, zbegana zaradi strogih navodil glede prehrane….na koliko časa naj se hranijo…koliko mililitrov…deklica pa že na prvi pogled mirna, zadovoljna, lepo prehranjena. Kontrola telesne teže tisto, kar je videti že na prvi pogled, le potrdi. Teža se je povečala celo bolj, kot normalno pričakujemo.
Kot rečeno, zgodba podobna mnogim….
Prehrano novorojenčkov in dojenčkov še vedno spremlja cel kup enih strogih, prav dogmatičnih navodil. Mladi starši dobijo navodila na koliko ur morajo otroka hraniti, koliko mora pojesti in tako naprej. Vestni in zaskrbljeni starši ubogajo, gledajo na uro, merijo mililitre, tehtajo otroke pred in po dojenju….Moram priznati, da mi taki opisi dogajanja pogosto sprožijo »zvezdice pred očmi«. Tako strog in natančen pristop je potreben res le izjemoma. To je takrat, ko gre za novorojenčke s prenizko porodno težo, slabo prehranjene otroke in za tiste , ki sicer slabo napredujejo oziroma so sicer težje bolni.
Za vse ostale, sicer zdrave novorojenčke, dojenčke in njihove starše pa je to čisto nepotrebno obremenjevanje, omejevanje in bom rekla kar, rušenje duševnega in družinskega miru.
Tudi dojenčki imajo, tako kot mi »večji«, različne ritme prehranjevanja in počitka, različne potrebe glede hrane in seveda tudi niso vse dni enako lačni in enako pogosto lačni.
Glavna merila glede ustreznosti otrokove prehrane so:
– Primerno napredovanje telesne teže
– Otrokovo počutje
– Splošno zdravstveno stanje
Telesno težo enostavno spremljamo z občasnim tehtanjem. Kaj to pomeni občasno tehtanje – za sicer zdravega otroka, ki lepo napreduje povsem zadostuje spremljanje teže v posvetovalnici za dojenčke ob predvidenih terminih. Če pa teža napreduje manj optimalno, pa težo spremljamo glede na navodila otrokove pediatrinje ali pediatra.
Otrokovo počutje..ja…to tudi enostavno vidimo…«lačen si ful drugačen«. Če je dojenček pogosto jokav in nerazpoložen, moramo seveda pomisliti ali morda ni lačen! Zadovoljen, miren dojenček je pa zelo verjeto tudi primerno nahranjen.
In še zadnje, to je splošno zdravstveno stanje, tudi tega ni težko oceniti. Če dojenček primerno napreduje, ustrezno raste in ni pogosto bolan, skupek tega lahko ocenimo kot dobro zdravstveno stanje.
Torej, če sicer nimamo tehtnih razlogov za drugačno ravnanje, otroka hranimo, ko je lačen in toliko kot sam želi. Dojenčki imajo zelo dober občutek glede tega, koliko potrebujejo in jim najpogosteje lahko zaupamo.
Če smo glede hranjenja v dvomih, je na mestu pregled in kontrola telesne teže.
Novorojenčka in dojenčka ni potrebno učiti »reda pri prehrani«. Nasprotno, preveč togo vztrajanje pri t. i. pravilih glede hranjenja vnaša nemir in stres v družino in utruja tako starše, kot otročka.
Na srečo se s temi težavami starši spopadamo večinoma predvsem pri prvem otročku, pri vseh naslednjih pa nas že »sreča pamet«.
Vse napisano seveda velja tako za dojene otroke, kot za tiste, ki jih hranimo z adaptiranim mlekom in za vse kombinacije tega.