Posredujem tudi pismo legendarne infektologinje dr.Alenke Radšel – Medvešček, kako je tekom svojega dolgoletnega dela na Infekcijski kliniki doživljala boj z nalezljivimi boleznimi. Naslovila ga je na nas kolege, a je bilo njeno pismo že objavljeno v številnih medijih in zaradi neposrednosti in aktualnosti teme vsekakor zasluži, da ga prebere čim več ljudi:
Spoštovana in draga kolegica, spoštovani in dragi kolega,
sem upokojena infektologinja, zaposlena sem bila na Infekcijski kliniki v Ljubljani. V tednu, ki ji namenjen cepljenju, bi Vam rada povedala nekaj svojih izkušenj o nalezljivih boleznih in nekaj svojih misli o cepljenju.
Na kliniki sem se zaposlila leta 1957, v času epidemije otroške ohromelosti. Klinika je bila polna bolnikov, številni so imeli prizadete dihalne mišice in so potrebovali umetno predihavanje.
Imeli smo le ena železna pljuča, ostale bolnike je osebje ročno predihavalo z ambuji. V drugi polovici leta smo dobili več dihalnih aparatov zanamke Lundia.
Za svojce bolnikov in tudi za osebje je bilo spremljanje bolezni in zdravljenja teh bolnikov izredno stresno. Številni bolniki so ozdravili, številni pa so umrli. Otroška ohromelost je bila huda bolezen. Zadnja epidemija v Slovenja je bila leta 1978.
Sem ena redkih zdravnic, ki sem videla umreti otroka zaradi davice, dojenčka zaradi apnoičnega napada pri oslovskem kašlju, videla sem, kako so kliniko zapuščali hudo prizadeti otroci zaradi ošpičnega encefalitisa.
Večkrat se spomnim dečka, ki je prišel v času epidemije gripe na kliniko, ponoči pa se je razvila huda hemoragična pljučnica in zjutraj je bil mrtev.
Kar nekaj otrok je zaradi gnojnega meningitisa, povzročenega z bakterijo hemofilus influence tipa b, umrlo, veliko pa jih je imelo po bolezni hude posledice. Bila sem priča številnim tragedijam, ko so se ženske zdravile zaradi sterilnosti, končno zanosile, potem pa so se okužile z virusom rdečk, ki je prizadel plod.
Nekoč so na kliniko pripeljali dečka z mumpsom; starše sem potolažila, da ne bo nič hudega, saj mumps večinoma poteka blago. Po dveh dneh se je pojavil meningitis, čez nekaj dni orhitis in nato še popolna in trajna okvara sluha. Tudi blaga bolezen lahko poteka dolgotrajno in pusti posledice.
Vseh teh bolezni danes ni več. Kaj to pomeni za starše in za nas infektologe se ne da opisati. Gotovo vsak od nas razume stisko staršev, ko otrok zboli za hudo boleznijo, ki poteka v visokem odstotku smrtno ali pa otroci ozdravijo s hudimi posledicami.
Danes sorazmerno velik delež cepljenih proti posameznim boleznim v Slovenji zagotavlja ugodno stopnjo zaščite pred razširjenjem nalezljivih bolezni.
S cepljenji, ki so predpisana v našem programu pa moramo po vseh predpisih, ki to urejajo, skrbno nadaljevati. Čim bi katero cepljenje (npr. proti oslovskemu kašlju) opustili, bi se kmalu okužba ponovno pojavila z vsemi možnimi zapleti, lahko z zelo hudim, včasih tudi s smrtnim potekom. To je čas že večkrat pokazal.
V zadnjem času se v Sloveniji pojavljajo skupine staršev, ki cepljenje odklanjajo, zaradi verskih, prehrambenih, filozofskih ali kakšnih drugih razlogov.
Odvračajo starše od cepljenja in ponujajo alternativne metode za vzpostavljanje imunosti.
Menijo, da cepiva niso varna in navajajo stranske učinke cepiv, ki jih še nikoli in nikjer niso dokazali.
Zdravnik si mora vzeti čas in staršem, predvsem tistim, ki oklevajo, razložiti kako delujejo cepiva, kaj je imunost in kakšni so možni stranski učinki po cepljenju.
Vsi se zavedamo, da je aktivna imunizacija najpomembnejši, najučinkovitejši in najvarnejši ukrep za preprečevanje nalezljivih bolezni in o tem moramo prepričati tudi vse druge.
Torej, bodite vztrajni in pogumni.
Želim Vam veliko veselja in uspehov pri Vašem delu.
Vaša Alenka Radšel-Medvešček
p.s Pismo smo sprejeli na email.